Tudi mongolski del poti je bilo potrebno nekako aktivno začiniti. Tako sem bil v dogovoru z privatno šolo v Murunu (na nekaterih zemljevidih kot Meren, tudi Moron...) za poučevanje angleščine. Mesto se nahaja v pokrajini Huvsgul na samem severu Mongolije. Pokrajina pa nosi ime po ogromnem jezeru, ki nekoliko krivično zaradi bližine še mogočnejšega Bajkala ni deležno večje slave.
Kakorkoli, v šoli sem učil dve skupini učencev vsega tri dni, ko pride ravnateljica do mene: "Še dlje na severu ena družina potrebuje učitelja..."
Nisem dolgo okleval, prevoz v 270km oddaljen Cagaannuur je bil priskrbljen, in tako sem se nepričakovano znašel v družini Čuke in Janže ter njunih otrok Gane in Sarola. Sama vožnja v Caganuur je zgodba za sebe. Na tem mestu se ne bom spuščal v podrobnosti, ampak občutek o čem govorim boste dobili v članku o mongolskih cestah.
Nuur v mongolskem jeziku pomeni jezero. Vas Cagannuur namreč leži ob istoimenskem jezeru in je stara vsega dobrih 30 let. Nedavno nazaj je bilo to območje takorekoč prazno. Edini prebivalci so bili nomadsko ljudstvo Cagan, ki živi v sožitju s severnimi jeleni. Poleg ostale divjadi so tudi severni jeleni postali tarča črnega lova, bojda predvsem rusov, zaradi neposredne bližine meje. Mongolske oblasti so se odločile naravo zavarovati tako, da so zgradile vasi, ena katerih je Cagaannuur. V vseh je prisotna vojska, za vstop v območje potrebuješ posebno dovoljenje, se registrirati ob prihodu in odhodu... Nekaj birokracije, ampak vse z dobrim razlogom. Pokrajina je namreč res edinstvena.
En dan mi Čuka reče: "Danes gremo na podeželje, greš z nami?"
"Seveda grem, ampak...sem mislil, da smo že na podeželju" :)
Izkaže se, da to čemur v Mongoliji rečejo podeželje, bi jaz poimenoval: sredi ničesar. Kakšno uro in pol smo se vozili po brezpotjih, nakar smo prispeli do takšne hišice (slika spodaj).
Kmalu ugotovim, da to ni običajen dan. Bil je namreč dan skopljenja mladih ovnov, kar je tukaj svojevrsten praznik. "To je veseli dan za ovne," mi Janža prišepne. "Hmm," samo nezaupljivo prikimam :)
In kot, da dan že ne bi imel dovolj presenečenj je usoda največje prihranila za večerjo.
.jpeg)
Mongolija je res država - narodni park. Ljubitelja narave, kot sem sam, ne more razočarati. Spodnja slika je posneta dobesedno pol ure hoda od tam kjer se končajo vsi kolovozi. Skrajni sever, kjer živi ljudstvo Cagan je namreč dosegljiv le s konji ali peš.
Pa še par fotografij za pokušino:
Edino kar zmoti, so steklenice vodke, ki jih najdeš prepogosto. Pa, ko bi vsaj bile polne... No, kjer ni steklenic najdeš kaj mrtvega, kar je bilo nekoč še živo. Preživetje v Mongoliji še vedno ni samoumevno in je tako na prvem mestu. O ekologiji še ni časa razmišljati.
Hvala za branje. Če vam je bil članek zanimiv ali ste v njem našli kaj koristnega, ga ne pozabite pokazati prijateljem. Z gumbi spodaj ga lahko delite na popularnejših družbenih omrežjih.
Vesela bova vsakega odziva. Pozitivnega ali negativnega :) Kontaktirate naju lahko preko kontaktnega obrazca in izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ali delite svoje izkušnje, predloge, pripombe...
