Pred časom sem na družbenem omrežju objavil zemljevid poti, ki sva jo prepotovala v devetih mesecih. Istočasno se je vsula kopica sporočil in vprašanj, kako nama to uspe. “Ali imata res toliko privarčevanega denarja, da si lahko to privoščita? Kako sploh privarčevati toliko?” Odgovor vse razočara, zmede in postavi goro novih vprašanj. Za dolgotrajno potovanje ne potrebuješ gore denarja. Da bi bilo vse skupaj še bolj paradoksalno, trdim, da dlje kot potuješ, ceneje lahko potuješ.
Sledi tretji iz serije člankov, kako potovati z ekstremno nizkim proračunom. Prva dva si lahko preberete na povezavah: Prevozi in Iskanje prenočišča.
V prvih dveh člankih smo že ugotovili, da je mogoče najti brezplačne možnosti tako za prenočitve, kot tudi za transport. Kako pa je s prehrano? Izkaže se, da je ta naloga zahtevnejša, kot prejšnji dve.
Sam osebno nimam nikakršnih prehranskih omejitev, zato je tudi ta članek napisan v takšnem slogu. Upam pa, da mi v bližnji prihodnosti uspe prikrbeti tudi informacije za ljudi z bolj usmerjenimi prehranskimi navadami.
Prvo načelo bi bilo, da smo čim bolj prilagodljivi. Jemo lokalno hrano, ki je ponavadi cenejša. To pomeni, da bo naša prehrana v Aziji temeljila na rižu. Mesa bo manj, ker je dražje. Ga bomo pa nadoknadili, ko bomo potovali po Mehiki. Če si bomo v Hanoju (Vietnam) zaželeli pice, bomo verjetno morali seči v žep bolj, kot v Sloveniji. Ampak če bomo zašli v lokalno kantino, ne bomo porabili niti celega evra.
V splošnem velja, da je potrebno izbirati restavracije, kamor zahajajo domačini. Tam kjer zaslužijo dovolj na račun domačinov, bodo tudi turistu ponudili pošteno ceno. Kjer služijo na račun turistov, bodo cene zasoljene.
V Aziji se veliko jedi prodaja na ulici. To hrano priporočam tudi iz drugega razloga. Če jo pripravijo pred nami, imamo neposreden vpogled v nivo higiene. Čeravno bo ulica morda umazana. Važno je le, da je krožnik čist, ter da se kuhar ne dotika z isto roko denarja in tega kar bomo mi nesli v usta. V restavraciji z lepo polikanimi prti tega ne bomo videli.
Azija je eno, Avstralija je drugo. Tam bomo poceni obrok zaman iskali. Rešitev je, da si sami pripravimo hrano. Sprehodimo se po trgovinah, si ogledamo cene in kmalu dobimo občutek, kaj je v tej deželi poceni.
Med potovanjem po Rusiji in Mongoliji sem imel pri sebi plinski gorilnik. Če ga nimamo, se tudi vedno najde kuhinja v kakšnem hostlu ali pri gostiteljih (beri članek Iskanje prenočišča.)
V ZDA obstajajo trgovine z izdelki po 1 dolar. Takšna je na primer 99 Only. Zraven vseh ostalih neumnosti imajo nepričakovano dobro založen oddelek s hrano.
Seveda ni smisla potovati po tujih krajih, sploh takšnih z okusno kuhinjo, potem pa kupovati hrano v trgovini. Ampak, če hočemo nekaj privarčevati, potem ni potrebno vsak dan jesti lokalnih specialitet. V Rusiji sem jedel Borš, v Mongoliji ovnove genitalije in v Kambodži ocvrte ščurke. Na Tajskem Pad Thai, v Avstraliji kengurujeve burgerje, in v Mehiki hudičevo pikantne Tacose. Nisem pa jedel tega vsak dan. Verjetno ne bi niti preživel.
Po drugi strani je potrebno upoštevati, da hrana v trgovini ni nujno cenejša, kot v restavracijah. Lep primer je Vietnam.
Če v Aziji ali latinski Ameriki iščemo sadje ali zelenjavo, je potrebno obiskati lokalne tržnice. Preden se odločimo za nakup, povprašajmo za cene pri parih branjevkah. Povprašajmo tudi, ali lahko poskusimo kos sadja. Lahko se zgodi, da bomo na tak način zapustili tržnico brez potrebe, da bi sploh kaj kupili. V ostalih primerih se pogajamo za ceno, v kolikor je le primerno.
Z vsem naštetim lahko občutno znižamo stroške prehrane. A ničle ne moremo doseči. Za to obstaja naslednja alternativa.
Na severozahodu Indije se nahaja provinca Pundžab. Od tam izvira peta največja religija na svetu - Sikhizem. Sikhi imajo templje (Gurdvare) v večjih mestih po vsem svetu. V večini delijo brezplačne obroke, ne glede na narodnost, družbeni sloj ali versko pripadnost. Lokacije Gurdvar lahko raziščete z uporabo njihove spletne enciklopedije SikhiWiki.org.
Tudi to je možnost, ki je verjetno ni dobro prakticirati vsak dan, je pa nekaj na kar se lahko spomnimo, ko se denarnica stanjša.
Sam sem Gurdvaro obiskal samo v Melaki v Maleziji. Ampak z minimalnim trudom nam stric Google pove kdaj in kje se lahko udeležimo brezplačnih obrokov tudi v drugih mestih.
V teoriji vse lepo in prav. Ampak koliko tega, kar omenjam v tem in preteklih člankih dejansko funkcionira v praksi? Za kakšne stroške se dejansko da potovati? O tem spregovorimo v naslednjem članku.
Hvala za branje. Če vam je bil članek zanimiv ali ste v njem našli kaj koristnega, ga ne pozabite pokazati prijateljem. Z gumbi spodaj ga lahko delite na popularnejših družbenih omrežjih.
Vesela bova vsakega odziva. Pozitivnega ali negativnega :) Kontaktirate naju lahko preko kontaktnega obrazca in izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ali delite svoje izkušnje, predloge, pripombe...
