Sledi nadaljevanje Živinega prispevka za regionalni časopis OKo.
Ni pomembno to, v kar gledaš, pomembno je to, kar vidiš. (Henry David Thoreau)
Gledala sva jo. Samo en kilometer pred nama, a še vedno tako daleč. Govorim o Mehiki. Mejo bi lahko prestopila že prej, a sva zaradi varnosti raje ubrala malo daljšo pot. Prestopila sva jo v Laredo-u. Tudi tukaj ni šlo brez zapletov. Najin prvi prehod je bil nelegalen. Preko meje sva se namreč peljala z domačinom Jose-om, ki je obiskoval šolo na Ameriškem delu mesta. Na carini so samo pomahali in nas vse spustili v sončno, pisano, neverjetno prijazno Mehiko.
Že s prvim premikom sva dvignila palce in ponovno se je začela tista prava zandastična pot.
Drugi dan sva po navdihujočem opazovanju pokrajine kaj kmalu morala nazaj do mejnega prehoda urediti potrebno dokumentacijo. In od takrat naprej sva legalno uživala v vseh čarih te srednje-ameriške dežele.
Pot naju je iz Lareda vodila do Monterreya. Mesto je bolj industrijsko, a k sreči obdano s hribovji. Ne dosega ravno vrh mojih predstav te države. Vseeno pa mehiškemu stilu ne moremo uiti. Ob sprehodu po trgovinah nisva mogla zgrešiti, da sva tukaj. Čili tukaj, čili tam. Tudi sadje mu ne uide – in presenečenje, ni bilo slabo.
V Monterreyu naju je gostil Hector, prijazen mehičan, ki rad potuje in je že obiskal Slovenijo. Ob prihodu naju je seznanil z naravnimi lepotami, ki jih v deželi ne smeva izpustiti in kaj kmalu sva ugotovila, da bodo 3-4 tedni absolutno premalo.
Če sedaj pogledam nazaj, sva imela luxus. Tri dni sva imela svoje stanovanje (imela tuš, ki v teh mestih ni bil popolnoma samoumeven), bila locirana v mestu in bila nekje na pol poti, do vseh, nama zanimivih, atrakcij. To so bili v večini primerov seveda vrhovi, saj kaj drugega mesto ni imelo za ponuditi. Spomnim se enega, precej dolgega pohoda, po žgočem soncu, kjer sva oba z Alešem čakala, da prideva na vrh. Ob čudovitem razgledu sva si želela privoščiti malico. Seveda sva prišla do vrha, a ostala brez malice. Jaz sem namreč zagledala nosate medvede (rakunom podobne živali) in bila tako navdušena, da sem popolnoma pozabila na hrano. Moje jabolko se je skotalilo po hribu navzdol. Aleš kot džentelman jo je šel iskat. Ti prebrisani medvedki pa so v tistem času izmaknili Aleševo vrečko s sendviči. Zatem je Aleš našel jabolko. Tako se je namesto s sendviči, moral zadovoljiti s polovico jabolka in banano.
Kljub temu, da mi mesto ni bilo zelo všeč, sem se vseeno rada odpravila na sprehod. Rada opazujem ljudi, ki so se tukaj ponovno malo razlikovali od nas. Na hitrih cestah si ob drvenju avtov, avtobusov in motorjev videl kočije s konji, iz katerih so te domačini pozdravili s prijaznim nasmeškom in dvigom roke. Primorana pa sva se bila naučiti tudi nekaj španščine. Čeprav je bila ta na zelo osnovnem nivoju, sporazumevanje ni bilo problem. Dobra volja, mimika obraza, delo rok... vse se da.
Iz Monterreya sva se odpravila proti glavnemu mestu – Mexico City-u, nato Queretaro in San Cristobal. Kmalu sva začutila te pozitivne, nasmejane ljudi in utrip pisanih ulic. To je bilo to, kar sva si predstavljala. Po Ameriki in Avstraliji sva že pogrešala tržnice, ulice polnih ljudi in avtomobile za katere se sprašuješ, če še lahko vozijo, .... Počutila sva se domače. Vse je bilo ponovno tako sončno in sproščeno, … skoraj vedno lahko slišimo samo, kako je Mehika nevarna, kako je treba biti pazljiv, kako… je že res. Moraš biti pazljiv vsepovsod, ampak Mehika ima toliko pozitivne energije, da moraš imeti srečo, da naletiš na nekaj negativnega. Mesta živijo.
Mexico City je mesto, ki nima toliko pristnosti, kot ostala mesta, ki sva jih obiskala, a vseeno veliko več kot Monterrey. Še vedno je v njem ogromno zelenja, tržnic, ljudi, ki prodajajo na ulicah in bežijo pred policaji. Je mesto kjer lahko najdeš Mcdonald´s, Burger King, Sturbucks, ipd. Razpon življenja je od tistih, ki nimajo skoraj ničesar, do tistih, ki ne vedo kaj bi sami s seboj. Tudi ostala ponudba je – zelo poceni, ali pa dražja, z nadstandardno postrežbo.
Vsekakor se oba, Aleš in jaz strinjava, da je Mehika kulinarično zelo bogata. Seveda, sem to pričakovala, saj sem tudi v Sloveniji kdaj pa kdaj zašla v kakšno mehiško restavracijo.Oba pa je vendarle presenetila ta prepletenost okusov. Tortilije, v katerih je užival predvsem Aleš, so pripravljene na tisoč in en način. Kruha skoraj ne poznajo. K vsakemu obroku pa seveda sodijo omake, takšne in drugačne. Zelo pekoče in ne pekoče (za njih). Jaz sem se zaljubila v njihovo salso, guacamole in pico de gallo. Vse te stvari sem se naučila pripraviti tudi sama. V manjšem mestecu Queretaro sva bila gostja pri Dolo. Punca je bila višek gostoljubnosti. Skrbela je, da nisva izpustila nobenega pomembnega kotička, da sva probala vse specialitete, se jih nekaj naučila pripraviti, nenazadnje pa smo imeli tudi pravi mehiški piknik.
Ta je bil res poseben. Piko na i je predstavljal kaktus na žaru, polnjen s kaktusom, paradižnikom in čebulo. Seveda pa vse ne bi bilo tako zanimivo, če se prej sami ne bi odpravili na ˝lov za kaktusom˝. In okus? No ja, nekakšen kulinarični presežek že ni, je za poskusit in tudi veliko boljše kot ščurki v Aziji. Kako je pravzaprav potekal piknik? Zelo sproščeno in neobremenjajoče s časom. Odpeljali smo se hribu na proti. Malo smo hodili, se ustavili v kakšni trgovini, pri sorodnikih, pa tudi sredi ničesar, kjer smo skušali najti primeren kaktus za žar. Vsi skupaj smo se povzpeli na vrh hriba in na koncu poiskali primerno lokacijo sredi jase ob gozdu. Tam smo nabrali nekaj lesa, prižgali ogenj, poslušali glasbo, pripravljali pojedino in se zabavali. Za tem je sledila samo še pot domov. Prav pri Dolo in njeni družini sva se naučila ogromno o mehiški kulturi in hrani, ter malo izboljšala najino španščino.
Naslednje mestece, meni najljubše je bilo San Cristobal. To je mesto v najrevnejšem predelu Mehike- Chiapasu (najbolj južnem). Nevem, zakaj mi je bilo to mesto tako ljubo – bilo je takšno, kot sem si ga predstavljala. Pisano, majhno, domače... Sprehodi po tržnicah polnih svežega sadja in zelenjave, le kaj je lahko boljšega? In potem tisti majhni klepeti z domačini, nasmehi, pogledi… tako enostavno in tako energetsko zapolnjeno. Seveda tukaj ni samo to. Tudi vse te barve, ki jih tolikokrat omenjam, dajo neko posebno energijo. Po mojem mnenju ljudje ne poznajo črne barve. Vsi so oviti v pisana oblačila. Pa ne samo ljudje, tudi hiše in tržnice so z vso raznolikostjo polne barv (na tržnicah se namreč poleg hrane, da najti kar želiš. Ogromno je ročno izdelanih oblek, ogrlic, pasov, … so mojstri izdelovanja takšnih in drugačnih tkanin, pa tudi kakšne keramike, lesenih izdelkov, … in prav vsi izdelki te začarajo s svojimi barvami).
Kljub vsemu pozitivnemu, pa so še vedno stvari, ki so me malo pretresle. Predvsem to, da sem/sva videla ogromno otrok, ki so služili denar. Pa ne samo popoldne in ne samo tisti, ki imajo 15 let. Služili so ga otroci, ki bi morali začeti hoditi v šolo. Delovni čas pa ni bil omejen, zjutraj, popoldne ali ponoči. Ni bilo pomembno. Seveda, me je zanimalo zakaj prihaja do tega. Prijatelj Billy, ki sem ga sicer spoznala v Gvatemali, a menim, da to velja za celoten predel srednje Amerike, mi je pojasnil: ˝Ljudje so neizobraženi, nimajo znanja o spolnosti in potem nastane problem. Otrok ima otroke, vsi morajo preživeti. Šola jim je nepomembna, v njej ne vidijo smisla, saj z njo zapravijo čas, ko bi lahko nekaj zaslužili.˝ Mama mojega sogovornika, je vzgojiteljica. Rekel je, da mora hoditi od hiše do hiše in prositi starše da dajo otroka v vrtec oz. šolo.
Ob Mehiki pomislimo tudi na zgodovino, na Maje in Azteke. Tudi midva sva. Odpravila sva se na ene od znamenitih piramid - Palenque. Vau, kaj vse so ustvarili. Kaksna gradnja! Vedno me presune, kako lahko nekaj takega obstane po več 1000 let. Res vredno ogleda in nemogoče opisati z besedami. Izbrala sva takšen, malo manj turističen kraj in si privoščila kosilo na vrhu piramide s pogledom na piramide, res fenomenalno. Lahko sva plezala, hodila po vrhu, občudovala in se spraševala zakaj so gradili tako visoke stopnice, kaj so imeli v tej piramidi, in kaj v tej… celo “mesto” je zgrajeno sredi džungle. Tako sva lahko poleg piramid občudovala tudi čudovito naravo, poslušala žvrgolenje ptic, se sprostila ob mini slapu in reki… ravno ta predel, imenujejo tudi Big water, saj ima ravno zaradi vode ogromno naravnega bogastva.
Za zaključek bi dejala samo: ˝Ni pomembno kaj slišiš, pomembno je kar doživiš.˝ Ob poslušanju novic si ne bi drznila iti v to čudovito državo in bi lahko bila ob eno najbolj pristnih in lepih doživetij.
Hvala za branje. Če vam je bil članek zanimiv ali ste v njem našli kaj koristnega, ga ne pozabite pokazati prijateljem. Z gumbi spodaj ga lahko delite na popularnejših družbenih omrežjih.
Vesela bova vsakega odziva. Pozitivnega ali negativnega :) Kontaktirate naju lahko preko kontaktnega obrazca in izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ali delite svoje izkušnje, predloge, pripombe...
