Živa je pred kratkim napisala članek za regionalni časopis OKo. Zanimiv je, ker na jedrnat način povzame njeno doživljanje potovanja.
Minilo je že eno leto odkar sem spakirala najnujnejših 13 kg in se odpravila vzhajajočemu soncu naproti.
Moj sopotnik se je na pot odpravil ze tri mesece prej. Najine poti pa so se združile v prestolnici Vietnama – Hanoju.
Odšla sem brez posebnih priprav, nisem vedela kako dolgo bom zdržala, pa čeprav sem potovala že prej. Finančno stanje prav tako ni bilo zelo obetavno, a sem si dejala, kar bo pa bo.
Torej, tako se je začelo.... Brez priprav, brez vedenja kako dolgo me ne bo nazaj domov, brez predstav kam vse me bo vodila pot...
Priznam, niti v sanjah si nisem mislila, da bom prepotovala dobršnji del sveta, da bom obiskala deželo kengurujev, uživala v lepotah mavričnih Havajev, dobrotah mehiške kuhinje, videla svetlikajoči plankton, spoznala toliko različnih tržnic in se trudila sporazumevati v toliko različnih jezikih...
Kot vsakdo sem tudi jaz sanjala in občudovala vse, ki so si upali in odšli v tujino. Nikoli si nisem mislila, da bodo te sanje postale resničnost. Šele zdaj se z ozirom nazaj zavedam, da sem doživela in videla ogromno. Pa naj se sliši še tako klišejsko: resnično velja, da več kot vidiš, več vidiš, da ne vidiš. In tudi potovanje, ki se sliši kot dolgo, še zdaleč ni dolgo. Tega se posebaj dobro zaveš ob prihodu domov, kjer je vse, kot da nisi odšel - ˝na svojem mestu˝.
Cilj potovanja je bil videti čim večji del sveta za čim nižjo ceno. Vsi, ki pravite/jo, da za potovanje potrebuješ ogromno denarja, se pošteno motite/jo. Z dobo interneta se da s pomočjo nekaterih strani (midva sva uporabljala predvsem workaway in couchsurfing), potovati cenovno zelo ugodno. Ko pa k temu dodaš še iznajdljivost, ter plačaš le najnujnejše prevoze (predvsem letalske), kajti po celini se z malo potrpežljivosti najdejo zastonjski oz. zelo ugodni, potem je potovanje praktično brezplačno. Navadno je največji strošek potovanj prav prevoz.
Edino, kar človek za takšen ˝podvig˝ resnično potrebuje je pogum, da naredi prvi korak in se poda na pot.
Vsakomur se poraja tudi vprašanje o varnosti. Veste kaj? Manj kot razmišljaš lažje je. Res sem imela en nesrečen pripetljaj, kjer so mi izmaknili mobitel, ampak... Takšen scenarij bi se mi lahko zgodil tudi doma.
Torej, kje sva potovala? Kar ne morem verjeti, da lahko rečem, da sva zaokrožila Svet. Aleš je s štopanjem začel v Sloveniji, ter preštopal Avstrijo, Češko, Poljsko, Litvo, Latvijo, vse do Rusije. Tam se je odpravil v Sibirijo, pomaknil do s konji in dih jemajočo pokrajino obdano Mongolijo, prepotoval najbolj naseljeno državo – Kitajsko in potem... Po treh mesecih prišel do Vietnama, kjer sva s tem načinom potovanja začela skupaj.
Nisva imela časovne omejitve, zato si nisem predstavljala, da bova v tem delu Azije preživela skoraj pol leta. Obiskala sva budistične države Vietnam, Kambodžo, Tajsko in Laos. Po parih mesecih sva bila že kar navajena vseh mogočih templjev in kipov Bud v vseh mogočih položajih. Komaj sva čakala, da se odpraviva v nekaj ˝novega˝ in tako sva odšla, v predvsem muslimansko obarvano Malezijo in Singapur. Moram priznati, da me je Azija zelo navdušila. Pisana kultura, prijazni ljudje, ogromne tržnice, pristni nasmehi,... in zame zelo pomembno, toplo podnebje, občasno tudi zelo vroče, tu pa tam pa preseneti tudi kakšna nevihta. Midva sva doživela, pa čeprav sva bila tam v deževni dobi, samo eno ali dve tisti pravi nevihti - ko se sprehajaš po ulicah in ti voda z vso umazanijo sega vse do kolen.
Iz Azije sva pobrskala in našla najugodnejšo karto do Avstralije – s tem se mi je ureničila otroška želja, iti v deželo kengurujev, kljunašev, koal, vombatov in seveda vseh ostalih prebivalcev te ogromne države. Prepotovala sva celo pot iz Pertha do vsem znanega Sydneya. Vmes sva doživela največjo vročino, se peljala po najdaljšem odseku ravne ceste, videla kenguruje, 12 apostolov, preživela božično-novoletne praznike ob zunanjem žaru v kratkih hlačah in z domorodci – aborigini zaigrala na njihove inštrumente.
Po Avstraliji, pa naju je, kot da bi sanjala, pot vodila v zadnjo pridruženo zvezno državo ZDA – Aloha državo – Havaje. Ne, tam nisva samo ležala na plaži in delala nič. Bila sva na otoku Ohau, ki niti ni največji, a že tukaj je narava prečudovita. Nisva si mogla kaj, da nisva dnevov preživela ob slapovih, v hribih, na vulkanih... obiskala pa sva tudi pomorsko oporišče Pearl Harbor. Vsem znano po japonskem napadu nanj in s tem vstopom ZDA v II. svetovno vojno.
Iz otočja sva morala priti na celino. Pristala sva blizu San Francisca in prvič bila v mestu v katerem sva oba v preteklosti že bila. Po ZDA sva preštopala po čiliju prepoznano Mehiko. Res ga je veliko, a ima tudi druge kulinarične posebnosti in verjamem, da lahko rečem, da sva tukaj jedla najboljšo hrano. Poleg hrane pa ima tudi veliko ostalih znamenitosti. Prej se tega nisva zavedala, in kmalu sva ugotovila, da bi potrebovala kar nekaj mesecev, da bi obiskala vse. Vseeno sva stala na znamenitih majevskih piramidah, pekla in jedla polnjen kaktus na žaru, pila tradicionalni pulque, raziskovala pisana mesteca in uživala v sprehodih po tržnicah.
Od tam sva prepotovala še preostali del srednje amerike – Gvatemalo, Honduras, Nikaragvo, Kostariko in Panamo. Ta del je precej podoben z izjemo malo bogatejše in dražje Kostarike. Kot Mehika, večina držav slovi po svoji pisanosti, sončnimi ljudmi, vulkanih – obiskala sva celo delujočega, ter čudoviti naravi. Vseeno pa sva bila najbolj navdušena nad Mehiko.
Najino potovanje se je počasi bližalo h koncu. Zadnja neevropska država je bila Brazilija. Le kdo še ni slišal za Copacabano, za Cristo Redentorja, Maracano...? V znameniti, kulturno raznoliki Rio De Janiero, so naju prišli obiskati moji starši in sestra. Skupaj smo preživeli čudovitih, polno izkoriščenih 10 dni. Za tem pa sva skoraj en mesec preživela na eni od haciend v bližini Sao Paola, obdana z naravo.
Brazilija naju je, pa čeprav sva je videla le delček, presenetila z velikim številom brezdomcev in velikim številom zaprtih posesti, čez katere ni prehoda. Tako se je potrebno na 5 km oddaljen hrib odpraviti 15 km daleč. Seveda pa nama je velikokrat tudi dala občutek, da igrava eno izmed vlog v telenoveli.
Pot sva zaključila z letom do Pariza in nato počasi proti Sloveniji.
Med potjo se je zgodilo ogromno stvari, ki jih žal ne morem zaobjeti v tako kratkem članku. Z veseljem pa deliva najino zgodbo. Prirejava potopisna predavanja, lahko si preberete knjigo, sledi še tudi kakšen članek več.
Hvala za branje. Če vam je bil članek zanimiv ali ste v njem našli kaj koristnega, ga ne pozabite pokazati prijateljem. Z gumbi spodaj ga lahko delite na popularnejših družbenih omrežjih.
Vesela bova vsakega odziva. Pozitivnega ali negativnega :) Kontaktirate naju lahko preko kontaktnega obrazca in izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ali delite svoje izkušnje, predloge, pripombe...
