Po mesecu dni počivanja v Gvatemali je bil čas za premik čez preostanek Srednje Amerike. Le nekaj dni sva se zadržala v El Salvadorju, nato še bolj pohitela čez Honduras. Prvi konkretnejši postanek sva namenila Nikaragvi.
Že nekoliko navličana štopanja, sva se odločila za naslednji najcenejši način prevoza. Tukaj so to lokalni kurji avtobusi (angl. Chicken Bus.)
Gre za pisano prebarvane odslužene šolske avtobuse iz ZDA in Kanade. Udobja res ne nudijo, omogočijo pa izkušnjo potovanja z lokalnimi prebivalci. To lahko pomeni tudi, da je potrebno nekaj ur stati. Sedežev za vse, pač ni dovolj. Na drugi strani čas skrajša, ter napravi vožnjo zanimivejšo, kak domačin, ki na avtobus prinese prenosni radio in ga navije, da bolijo ušesa.
Prestolnica - Managua, naju ni zadržala. Že prvi dan sva izvedela, da je nedaleč iz mesta vulkan, ki je trenutno aktiven, kljub temu pa se je možno povzpeti do kraterja. Nisva izgubljala časa, in že sva bila na poti proti vulkanu Masaya.
Pogled v krater je zastrašujoč. Nič čudnega, da so ga španski osvajalci poimenovali: "usta pekla." Vrh je zavit v dim, smrdi po žveplu, na dnu pa je možno videti mehurčkajočo se lavo.
Pot sva nato nadaljevala do Granade. To je kolonijalno mestece na bregu ogromnega jezera, po katerem država nosi ime. Nedvomno ima svoj čar.
Tukaj sva tudi odkrila nove (beri stare) načine prevoza. In prenočišča.
Sredi jezera Nikaragva se nahaja verjetno največja atrakcija tod naokoli - otok Ometepe. Otok sta izoblikovala vulkana Concepción in Maderas, ki mu dajeta edinstvno obliko.
Čeravno večina turistov raje najame motocikle, sva se midva podala na raziskovanje s kolesi. Kolesa niti niso najmanj napredno prevozno sredstvo. Veliko prometa na otoku se še vedno opravi s štirinožnimi pogonskimi silami.
Ometepe je zanimiv že sam po sebi, a pravo mističnost razkrijejo barve sončnega zahoda.
Z videnim še nisva bila zadovoljna. Zdaj, ko sva prišla na okus, kakšna čudesa skriva Nikaragva, sva hotela videti vsa. Tako sva nepričakovano naletela na dodatno dogodivščino na kurjem avtobusu. In sicer, eksplozijo pnevmatike med vožnjo. Pok je bil tako močan, da sem najprej pomislil na strel pištole. Hiter pregled je pokazal dejanski vzrok, a voznik se je odločil, da lahko nadaljujemo. Šele po dobrih desetih minutah premikanja s 15 km/h, je ugotovil, da tako ne bo šlo. Na srečo je bilo rezervno kolo hitro pri roki.
Na koncu sva se ustavila še v mestecu San Juan del Sur ob obali Tihega ocena. Tudi ta je vreden ogleda, čeravno sva ugotovila, da naju je Ometepe preveč razvadil.
Pred slovesom in izstopom iz države, pa sva seveda morala pustiti svoj pečat. Kjer ZandA leži, tam...
Hvala za branje. Če vam je bil članek zanimiv ali ste v njem našli kaj koristnega, ga ne pozabite pokazati prijateljem. Z gumbi spodaj ga lahko delite na popularnejših družbenih omrežjih.
Vesela bova vsakega odziva. Pozitivnega ali negativnega :) Kontaktirate naju lahko preko kontaktnega obrazca in izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ali delite svoje izkušnje, predloge, pripombe...
