Po dobrih dveh tednih ukvarjanja z bambusom sva začutila, da potrebujeva spremembo. Poslala sva nekaj prošenj za prostovoljno delo v hostlih zgodovinskega mesteca Melaka. Presenečena sva prejela več, kot en pozitiven odgovor. Nove dogodivščine so bile pred vrati.
Melaka je še eno mesto, uvrščeno na seznam svetovne dediščine UNESCO. To jo skomercializira, naredi manj avtentično in oblegano s kitajskimi turisti. In vse našteto je na vrhu spiska lastnosti, ki se jim hočeva izogibati. Ampak vseeno je postala Melaka eden izmed svetlejših spominov tega potovanja.
Nisva več razmišljala o tem, da je to mesto, ki sva si ga prišla ogledati in z naslednjim avtobusom pobegniti naprej. Imela sva obveznosti (čeravno sproščene) z dnevno rutino. Nekaj na kar sva že pozabila. Nekaj pred čemer sva pobegnila, ampak spoznala, da ni vedno popolnoma slaba. Po več kot pol leta na poti, potrebuješ tudi počitek od nenehnega premikanja. Na Melako sva začela gledati, kot na nekaj česar del sva postala. Po dveh tednih se tega občutka nisva naveličala in postanek podaljšala na cel mesec.
Mesto ima precej burno zgodovino. Najprej je kot sultanat doseglo svojo slavo glavnega trgovskega pristanišča tega dela sveta. Potem so prišli Portugalci, Nizozemci, na koncu še Angleži. Vsak je pustil na mestu svoj pečat in viden je še danes.
Ena izmed glavnih posebnosti Melake so nekako pocukrano načičkani trišavi - pol bicikli, pol rikše. Ti so največja atrakcija za kitajske turiste :)
Malezija nasploh, je zelo pisana dežela. Malajci sicer predstavljajo večino prebivalstva, ampak ta večina ni močna. V številkah hitro sledijo Kitajci, ki so jih britanski kolononisti na veliko uvažali iz Hong Konga za delo v rudnikih. Potem so pa tu še Indijci - naloge teh so bile na plantažah čaja. Seveda je vsak v deželo prinesel svoj jezik, vero, običaje... In da bi oblast obdržala vso to druščino složno, je potrebne nekaj propagande. Na vsakem koraku zaslediš simbol s številko "1" v barvah nacionalne zastave. To pomeni: "vsi smo eno!" Malo spominja na "bratstvo i jedinstvo naših naroda" :) in ni daleč od tega. Ko smo že ravno pri propagandi. Drugi najpomembnejši slogan v Melaki je: "Don't mess with Melaka" (ne zaj*****j se z Melako.) Ta služi v opomin, da je potrebno Melako ohraniti čisto ter avtentično, in ne samo izkoriščati gos, ki nese zlata jajca.
Raznolikost se pokaže tudi na jedilnikih. Če se odločite za obisk, predlagam: Lau Shu Fen (kitajski rezanci levo), indijski Tosai z omakami, eno bolj pekočo od druge (desno) ali kar tipični malajski Nasi Lemak (spodaj levo.) Vse našteto dobite za okoli 5 ringitov, ali dober evro. Najbolj oblegane so kitajske restavracije. Pri teh se utegne zgoditi, da boste morali počakati v vrsti pred vhodom. In pripravite dobro mero potrpljenja. Vrsta je lahko zelo dolga (spodaj desno.)
In če govorimo o hrani, moram omeniti še Sikhovski tempelj. Sikh je religija iz indijske province Punjab. Prepoznate jih po lepih turbanih in po tem, da v vseh Gurdvarah - tako se imenujejo njihovi templji - delijo brezplačno hrano. In to ni kar nekaj za silo. Na sliki desno se lahko prepričate o vsebini na pladnju. Ne ozirajo se na veroizpoved, narodnost ali družbeni status. Spodaj levo ni Aladin s čudežnim pladnjem. To sem jaz, ki čakam v vrsti :) Vsak dan pripravijo tri obroke za 300 ljudi. "Če jih bo prišlo več, bomo pripravili več..." mi razloži sogovornik, ki dela v templju. Dovoli mi še pokukati v kuhinjo, kjer pripravijo vso pojedino (spodaj desno.) Donacije so dobrodošle, ne pa pričakovane. Tako sem moral vložiti nekaj truda, vprašati tri ljudi, preden sem uspel najti posodico v katero sem položil par ringitov.
Kmalu po najinem prihodu v Melaku se je v mestu začel tridnevni festival. Res je bil bolj nenavaden, ampak se mi zdi, da sva celo potrebovala nekaj odštekanega :)
Posledica preteklosti povezane z britansko kolonizacijo je tudi ta, da praktično vsi prebivalci tekoče govorijo angleško. To je dobro, ker se nenadoma lahko zmeniš vse, kar ti leži na duši. Istočasno je slabo, ker se ne naučiš lokalnega jezika. Z indijskimi in kitajskimi jeziki se nisva ukvarjala. Minimalno pa sva se potrudila z malajščino. Najbolj zanimivi (beri: hecni) so napisi. Posebej besede, ki so nekako uvožene iz angleščine :) Taksi je tako "teksi", blagajna vstopnic je "kaunter tiket" in tako dalje...
Ker pa že ravno govorimo o napisih, pa moram omeniti še tistega iz trgovine s spominki - slika spodaj desno. "To ni lok, ampak obešalnik." Hehe, očitno se je nekdo z obešalnikom vživel v Robina Hooda. Saj je res bolj podoben loku :)
Malezijo in Azijo sva po Melaki pustila za sabo. Sva v pričakovanju nove celine, novega sveta. A nisva povsem prepričana, da sva zaključila s tem poglavjem...
Hvala za branje. Če vam je bil članek zanimiv ali ste v njem našli kaj koristnega, ga ne pozabite pokazati prijateljem. Z gumbi spodaj ga lahko delite na popularnejših družbenih omrežjih.
Vesela bova vsakega odziva. Pozitivnega ali negativnega :) Kontaktirate naju lahko preko kontaktnega obrazca in izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ali delite svoje izkušnje, predloge, pripombe...
